Tea, sugar and dream

 Začetek poti v Alexandroupiliju proti Turčiji. V Grčiji še napolneva tank, saj je znano, da je diesel v Turčiji zelo drag. Ceste so prazne, mejni prehod strašljiv, čakava vsaj pol ure, čeprav ni skoraj nikogar. Čuden občutek, ko ne veš čisto točno za kaj gre in te pregledujejo oboroženi cariniki.

Ko sva prišli v mesto se je ravno spet ulilo, in to preden sva uspeli najti restavracijo, kjer bi pojedli nekaj malega za večerjo. Zato naju prodajalec Ali povabi, da naj počakava v njegovi trgovini, saj bo kmalu spet nehalo deževati. Naredi nama spisek stvari, ki jih morava videti v Istanbulu in osnoven slovar besed: najprej naju poskuša naučiti hvala- tessekur ederim. Ker praviva, da je to pretežko za zapomnit in izgovorit, predlaga, da nama bo pokazal, da je čisto enostavno. Na košček papirja napiše tea sugar and dream in pravi, da če to hitro prebereš, nihče ne bo opazil razlike :)

Blue mosque (modra mošeja) v Istanbulu.

V Istanbulu je polno mačk, videti je, da jih domačini ne preganjajo, vse so lepo rejene, tudi tiste, za katere bi rekli, da nimajo doma.

V mošejah vsi fotografiramo. Iphoni so nadomestili naše oči, tisto, kar je včasih veljalo za japonske turiste, je zdaj nekaj običajnega za vse. Vstopiš, fotografiraš, iztopiš.

Prvi dan "slučajno" zavijeva v ta lokal. Šele kasneje prebereva, da je bila to znamenita hippy točka. V šestdesetih, ko so v mesto z vlakom prišli prvi hipiji, mladi dolgolasi popotniki  - potovali so berez prtljage, saj niso verjeli v materialne stvari, ampak v moč ljubezni in so bili bolj predani potovanju kot cilju. v Sultanahmetu so bili trije hippy hang-outi: hostel, ki ga ni več, cafe, ki je danes trgovina z usnjem, in edina točka, ki je še vedno takšna, kot je bila - Lale restaurant. Na zidu imajo stare foto iz tistih časov.

Spoznamo lastnika galerije, organizatorja različnih razstav in dogodkov. Predsvsem ga zanima interier. Dobimo zanimivo keramično ploščico za v Muziko (v mislih imava severno teraso). Pelje nas v zanimivo urejeno etno restavracijo Dul, kjer imajo tudi indijske kuharje.

Tradicionalen istanbulski bazar. Hodiš uro, dve, pa si komaj na četrt. Vmes tekajo prodajalci čaja, saj se vsaka kupčija začne s kozarčkom močno sladkanega črnega čaja.

Palača Sulejmana Veličastnega - pri nas menda popularna nadaljevanka (?) o tem velikem vladarju. Palača je res impresivna, park ogromen, vse skupaj skoraj malo mesto.

Hotel Esans je v starem delu mesta, v Sultanahmetu. http://www.esanshotel.com/
Star, sodobno prenovljen hotel ima zelo malo sob, morda deset, vsaka pa se imenuje po izbrani esenci.

Še ena kupola Modre mošeje.

Panoramski pogled s terase restavracije Mikla na novi in stari del Istanbula, Marmorno morje in Bosporski zaliv.  Nebo si delimo z galebi in letali, ki vsako minuto pristajajo na robu mesta.

Jutro v Thessalonikih

Jutro v Thessalonikih, 27. april. Srečne, ker končno ne dežuje. Mesto je bolj prazno, najbrž zato, ker je nedelja, pa tudi zato, ker sva kar zgodnje (okrog desetih zjutraj). Ostanki nekdanjega Soluna so vpleteni v spalna, blokovska naselja kot nič posebnega. Po ruševinah rastejo rože in se podijo mačke.

Iščeva najboljšo kavo v mestu (nizek pritisk, spet bo dež ;) in jo najdeva v majhnem lokalu, ki ga vodita simpatična Grka. Nimata prav veliko dela, zato klepetamo o vsem mogočem - čeprav sta izjemno pozitivna, teme niso lahke: ali bomo preživeli brez starih semen, zakaj ljudje raje kupujemo v super(hipo)marketih kot v normalnih trgovinah, kaj pomeni lokalna skupnost, ali smo sploh svobodni... Strinjali smo se, da ima vsak izmed nas možnost, da ne sodeluje pri stvareh, s katerimi se ne strinja in da podpre tisto, v kar verjame. V bistvu je to edina rešitev.

Pomaranče zorijo skoraj pred vsako hišo. Parkirale sva na ulici, kjer je bil kar drevored iz pomarančevcev. Sadeži so se kotalili po cesti, ki se je spuščala proti morju. Hecen prizor. Spokava se v avto, vstaviva novo kaseto (poslušava glasbo, ki sem jo posnela pred kakšnimi 30 leti) in naravnava navigacijo proti Istanbulu. On the road again <3

Četrti dan

Vsako jutro smuti - če se le da... danes se zbudiva v hostlu z mini kuhinjo, zato ni nobenih težav z najinim zajtrkom: šparglji, korenček, limona, rozine in ingver. S seboj imava mini blender (ne pa dežnika).

                                           

Četrti dan na poti. Zavijeva z avtoceste in prideva na obalo  Dežuje, zato se veseliva, saj po dežju vedno posilje sonce. Kasneje v Thessalonikih nisva več tako prepričane, saj se premočene vrneva v hostel, ne da bi videle mesto...

Večer zato preživiva v hostlu Arabos. Prijetno domače vzdušje, mladi od vsepovsod, Danske, Nemčije, Kitajske, Amerike... Narediva si skledo solate iz rdeče pese in rukole in preostanka božanskih oliv. V recepciji najdeva dober zemljevid Balkana (nimava, kupile sva samo Grčijo) in Hana fotografira posamezne dele, ki nama bodo prišli prav, ko se bova vračali. Tako da je vse za nekaj dobro, kot vedno.

Meteora, must see in Greece

Treking po res fascinantnih hribih, v katerih so vklesani samostani na višini okrog 600 metrov, zvečer zaključiva z večerjo na terasi hostla (prehladno za šotor). Grah sva zjutraj kupile na tržnici (obožujeva takšen starinske tržnice!). Recept za popotniško večerjo pa enkart drugič, zdaj se nama že malo mudi v Thessalonike. Prej pa greva še na tržnico po pomaranče za na pot <3