Trikala

Pristanišče Igoumenitsa, kjer sva se izkrcali (v antičnih časih se je imenovalo Titani in je bilo menda eno najpomembnejših v tem koncu sveta) ni obetalo prav ničesar, niti jutranje kave, zato sva naravnali cestno navigacijo proti Meteori. To naj bi bil najin prvi postanek na poti proti Istanbulu. Dež in megla (vozila sem z meglenkami!) nama nista mogla pokvariti razpoloženja, avtocesta pa kot povsod po svetu ravna in neprobelmatična. Vmes sva se ustavili na bencinski, kjer je gospa Grkinja skuhala res dobro kavo, kupili sva avtokarto, da bi si malo predstavljali, kako napredujeva proti severu, lokalen pop (duhovnik) pa je italijanskim motoristom razlagal posebnosti grških cest. Vse zelo po domače, všečkam. Štirje domačin so jedli nekaj takega kot burek in zraven pili čaj. Zanimivo. Pa smo šli naprej, vsak v svojo smer.  Avtoceste je bilo potem kmalu konec, začeli smo se vzpenjati, megla je ostala spodaj. Zapeli sva "Sun, here we come... " in res - nehalo je deževati. Potem sva pomislile, če bi bilo kje kakšno večje parkirišče, bi si lahko celo skuhale kosilo in res - za naslednjim ovinkom - urejeno postajališče. Sanjava ali je res?

Pri kamnitem vodnjaku na postajališču opereva šparglje. Hvala, Iztok, da si nama jih prinesel za popotnico.

Prošnja za prijateljstvo - draga Grčija, prihajava na obisk. Obljubiva, da bova spoštovali tvoj prostor, naravo, ljudi, živali, kulturo, tradicijo, duhovna bitja, kakor najbolj znava in zmoreva. Prosim, sprejmi naju. I love u, Greece!

Hana kuha najino prvo grško kosilo. Sicer sva tega vajeni, že več kot deset let tako potujeva. Avtodom (ki malo spominja na moj običajen avto) in plinski kuhalnik, piknik odejica in zadnja leta tudi šotor.

Recept za popotniško kosilo: v posodi prepražiš čebulo, posipaš s curryjem in dodaš nalomjene šparglje. Vršičke prihraniš. Kmalu previdno zaliješ z vodo skoraj do roba in soliš. če nimaš občutka, vodo zmeriš z lončkom. Ko zavre, ugasneš plin in pustiš pokrito kakšno minuto. V kozico nato streseš kuskus (npr lonček kuskusa za dva lončka vode), pokriješ in čez pet minut premešaš z dvema vilicama, da zrahljaš. V vroč kuskus vmešaš vršičke špargljev. 

Po kosilu spet med ovinke, dokler ne prideva v Trikalo. Antično mestece med hribi je razdeljeno z mirno reko, ki ji vladajo race in labodi. Ustanovila naj bi ga ga hčerka boginje reke. Vse je nekako mirno, skoraj spokojno, le lokali so polni mladih, zelo mladih ljudi (16+). V modi so italijanske reči (kapučino!) in vespe.

Trikala, večina cest v mestu je zaprtih za promet. In še ena zanimivost: zelo malo tujih znamk trgovin, opazile sva  le Zaro, čisto zanemarjeno. 

Prvi dan v Grčiji ne moreva brez baklave. Tako so nama jo zapakirali v slaščičarni in dodali dvoje vilic, da sva jo lahko pojedli spodaj ob reki.