Jutro v Thessalonikih, 27. april. Srečne, ker končno ne dežuje. Mesto je bolj prazno, najbrž zato, ker je nedelja, pa tudi zato, ker sva kar zgodnje (okrog desetih zjutraj). Ostanki nekdanjega Soluna so vpleteni v spalna, blokovska naselja kot nič posebnega. Po ruševinah rastejo rože in se podijo mačke.
Iščeva najboljšo kavo v mestu (nizek pritisk, spet bo dež ;) in jo najdeva v majhnem lokalu, ki ga vodita simpatična Grka. Nimata prav veliko dela, zato klepetamo o vsem mogočem - čeprav sta izjemno pozitivna, teme niso lahke: ali bomo preživeli brez starih semen, zakaj ljudje raje kupujemo v super(hipo)marketih kot v normalnih trgovinah, kaj pomeni lokalna skupnost, ali smo sploh svobodni... Strinjali smo se, da ima vsak izmed nas možnost, da ne sodeluje pri stvareh, s katerimi se ne strinja in da podpre tisto, v kar verjame. V bistvu je to edina rešitev.
Pomaranče zorijo skoraj pred vsako hišo. Parkirale sva na ulici, kjer je bil kar drevored iz pomarančevcev. Sadeži so se kotalili po cesti, ki se je spuščala proti morju. Hecen prizor. Spokava se v avto, vstaviva novo kaseto (poslušava glasbo, ki sem jo posnela pred kakšnimi 30 leti) in naravnava navigacijo proti Istanbulu. On the road again <3
Ni komentarjev:
Objavite komentar