Tea, sugar and dream

 Začetek poti v Alexandroupiliju proti Turčiji. V Grčiji še napolneva tank, saj je znano, da je diesel v Turčiji zelo drag. Ceste so prazne, mejni prehod strašljiv, čakava vsaj pol ure, čeprav ni skoraj nikogar. Čuden občutek, ko ne veš čisto točno za kaj gre in te pregledujejo oboroženi cariniki.

Ko sva prišli v mesto se je ravno spet ulilo, in to preden sva uspeli najti restavracijo, kjer bi pojedli nekaj malega za večerjo. Zato naju prodajalec Ali povabi, da naj počakava v njegovi trgovini, saj bo kmalu spet nehalo deževati. Naredi nama spisek stvari, ki jih morava videti v Istanbulu in osnoven slovar besed: najprej naju poskuša naučiti hvala- tessekur ederim. Ker praviva, da je to pretežko za zapomnit in izgovorit, predlaga, da nama bo pokazal, da je čisto enostavno. Na košček papirja napiše tea sugar and dream in pravi, da če to hitro prebereš, nihče ne bo opazil razlike :)

Blue mosque (modra mošeja) v Istanbulu.

V Istanbulu je polno mačk, videti je, da jih domačini ne preganjajo, vse so lepo rejene, tudi tiste, za katere bi rekli, da nimajo doma.

V mošejah vsi fotografiramo. Iphoni so nadomestili naše oči, tisto, kar je včasih veljalo za japonske turiste, je zdaj nekaj običajnega za vse. Vstopiš, fotografiraš, iztopiš.

Prvi dan "slučajno" zavijeva v ta lokal. Šele kasneje prebereva, da je bila to znamenita hippy točka. V šestdesetih, ko so v mesto z vlakom prišli prvi hipiji, mladi dolgolasi popotniki  - potovali so berez prtljage, saj niso verjeli v materialne stvari, ampak v moč ljubezni in so bili bolj predani potovanju kot cilju. v Sultanahmetu so bili trije hippy hang-outi: hostel, ki ga ni več, cafe, ki je danes trgovina z usnjem, in edina točka, ki je še vedno takšna, kot je bila - Lale restaurant. Na zidu imajo stare foto iz tistih časov.

Spoznamo lastnika galerije, organizatorja različnih razstav in dogodkov. Predsvsem ga zanima interier. Dobimo zanimivo keramično ploščico za v Muziko (v mislih imava severno teraso). Pelje nas v zanimivo urejeno etno restavracijo Dul, kjer imajo tudi indijske kuharje.

Tradicionalen istanbulski bazar. Hodiš uro, dve, pa si komaj na četrt. Vmes tekajo prodajalci čaja, saj se vsaka kupčija začne s kozarčkom močno sladkanega črnega čaja.

Palača Sulejmana Veličastnega - pri nas menda popularna nadaljevanka (?) o tem velikem vladarju. Palača je res impresivna, park ogromen, vse skupaj skoraj malo mesto.

Hotel Esans je v starem delu mesta, v Sultanahmetu. http://www.esanshotel.com/
Star, sodobno prenovljen hotel ima zelo malo sob, morda deset, vsaka pa se imenuje po izbrani esenci.

Še ena kupola Modre mošeje.

Panoramski pogled s terase restavracije Mikla na novi in stari del Istanbula, Marmorno morje in Bosporski zaliv.  Nebo si delimo z galebi in letali, ki vsako minuto pristajajo na robu mesta.