Jutro v kampu Aleksandropuli - potovalni sestanek. Pot označiva s koščki pomarančnega olupka.
Prvi košček pomarančne lupinice z desne označuje Aleksandroupoli. Naslednji, severno od Aleksandroupolija, je Xanti. Tretji pomarančni olupek je polotok, ki ima tri prste. Desni prst je otok samostanov, kamor lahko prideš le z ladjo, če si moški in imaš posebno srečo, da ti to dovolijo. Po legendi ga je blagoslovila Marija in to je edina ženska, ki je stopila tja. Na tem prstu ni industrije, cest, prepovedan je lov. Kakorkoli, to mora biti raj za živali. Naj živijo v miru. Midve sva se odločile za srednji prst, ki obeta še precej neokrnjeno naravo, divje plaže in grške vasice. Zadnji prst je menda znana turistična destinacija za Thesalonike.
Četrti pomarančni olupek je Larisa, mesto v notranjosti Grčije. Verjetno se bova ustavili še pred Lariso in kampirali na obali. Peti olupek je kraj, kjer gnezdijo pelikani. Od tam nameravava na otok Lefkado. Šesti olupek je že v Makedoniji - na Ohridskem jezeru.
Vmesni postanek je Xanti, razlog pa menda izjemna lokalna restavracija. Vpiševa naslov v navigacijo in se že veseliva kosila.
Grška pojedina: ocvrti jajčevci in bučke z omako iz orehov, pečena paprika, skleda solate z vloženimi feferoni, svežim paradižnikom, kumaricami, olivami in feto, kumarice v gostem jogurtu, pladenj kuhane zelenjave (brokoli, rdeča pesa, cardi) z limono in obilno količino oljčnega olja. Taverna To perasma je v mirni stranski ulici, nikoli je ne bi našle brez Garmina in Lonely planeta. Ja, res odlična hrana. Manjša težava je jezik: govorijo samo grško. Reši naju prijazna gospa s sosednje mize. Sem pač ne zahajajo turisti.
Po kosilu vprašajo, če bi desert. Ne bi, odkimavava, hvala, res ne. Komaj sva pojedli do konca. Trepljava se po trebuhu, da bi naju razumel (gospa prevajalka je že odšla). V vodiču so lepo napisali, da je eno kosilo tako obilno, da so od njega siti štirje. Ampak, na najino presenečenje, pride takoj za tem sladica, potopljena v sladkor. Se nismo razumeli? Potem se spomniva, da Grki odkimajo, ko rečejo ja, in pokimajo za ne. Nasmejale sva se do solz, natakarju pa ni bilo nič jasno. Vedno bolj resno naju je gledal. Najboljše in najbolj zabavno grško kosilo! Izjemno priporočam.
Srednji prst polotoka je res pravo podeželje. Polja maka, pšenice, ob obali nasadi starih, res starih dreves oljk.
No, tole pa so tiste sanjske grške plaže. V maju so popolnoma prazne in jih imaš lahko samo zase. Tu je narava res še skoraj nedotaknjena. Sreča, da so še taki prostori na svetu. Beba
Ni komentarjev:
Objavite komentar