Iz Makedonije v Albanijo

Mini potovalni načrt: z Ohridskega jezera (najin kamp Rino je blizu mesta Struga /Makedonija), si začrtava pot skozi Albanijo s postankom v glavem mestu Tirane, nato bi šli ob obali do Skadarskega jezera, kjer je Hana našla naslednji kamp. Čeprav je po navigaciji do tam vsega skupaj 240 km/dobre 3 ure, greva kar "zgodaj" na pot, saj ne veva, kaj lahko pričakujeva na makedonsko/albanski meji in kako so označene ceste. Garmin ima samo osnovni zemljevid Albanije, kar pomeni res glavne ceste in mesta, ki pa niso nujno res tam, kjer kaže zemljevid. Slišati je bilo skoraj zabavno.

Mejo prečkava brez težav. Videvava le moške v kamijonih in popolnoma razsutih avtomobilih, vmes pa je kakšen super nov model, recimo bmwja. Na meji volunterki zbirata denar za albanske sirote. Ker govorita angl, ju vprašam, ali kdo skrbi tudi za pse, ki se sestradani potikajo ob prevrnjenih smetnjakih ob cestah. Odkimata, zdi se, kot da malo v zadregi zaradi hecnega vprašanja. Te dni so poplave v Srbiji in Bosni. Mimogrede sem z radia ulovila obvestilo, naj ljudje ne rešujejo živali. 

Garminu vsake toliko zmanjka ideje, kje so. Gledava v bel ekran, na katerem je narisan samo najin avto, kot da se voziva po Marsu. Tako prideva v predmestje Tirane in samo moliva, da čimprej obrneva in greva naaj na avtocesto proti morju. Res neprijetna izkušnja. Vozi se v več pasovih, brez črt vmes, vsi strmijo v naju z resnimi obrazi, ceste ponekod kar ni in vozimo po nasutem pesku, jame na cestišču so res globoke, zato se jim vsi izogibamo, nobenih tabel za smer, ob cesti pa na kupe smeti, oblek, čevljev in vse sorte plastike. 

Odločiva se, da do kampa ne izstopiva iz avta. Edini hiter postanek sva imeli ob manjši vasi, kjer kupiva prve češnje.

Na srečo ima Hana poleg koordinat pripravljen tudi zelo natančen opis, kako do kampa. Veliko si obetava od tega, saj se že temni in sva v Albaniji, kjer nihče ne govori angl. Zavijeva z "glavne ceste", prečkava želežniške tire, popolnoma zarasle s travo in grmovjem, malo prej pa sva videli, kako je mimo peljal vlak (?). Srečava čredo ovc in moliva, da sva na pravi poti.

Čisto pri jezeru sva in v zgodnjem večeru se nama odpre čudovit pogled na najin kamp :) Vse se nama smeji od sreče. 

www.lakeshkodraresort.com 

V restavraciji nama skuhajo tipično albansko večerjo. Kamp je ekološki projekt, prvič na najini poti (vse od Istanbula) vidiva ločene zabojnike za recikliranje.