Labrini, lastnica bara Okipos (mislim, da to pomeni vrtovi), je videti vesela, da naju spet vidi. Pokliče črno muco, Peggy, naj nas pride pozdravit. Mačka ni navdušena. Bliska z zelenimi očmi. Prav tako naju gledajo štirje domačini, ki posedajo v kotu. Prinese nama kavo in pokramljamo kot prijatelji (v grščini). Vasica Chortata se mi je zelo priljubila kot kraj, kjer je videti, da je lepo tudi, ko si star. Labrini mi razkaže vrt ob robu terase z mizami za goste - čebula, paradižnik, blitva, rože, vse pomešano... permakultura. Ne ve, kaj bi nama še dala, pa utrga vsaki eno vrtnico.
K Labrini vsako leto prileti lastovica. Gnezdi v sobi, zato ima Labrina takrat, ko so v gnezu mladiči, vrata svoje restavracije vso noč in dan odprta. Hiša je tik ob glavni cesti.
Porto Katsiki je najlepša med vsemi najlepšimi plažami Lefkade. Tako kot do večine, se tudi tu spustiš v raj po mnogih stopnicah, nato pa predeš na soncu pod klifom.
Skrajna točka, rt Lefkade, je svetilnik, zgrajen leta 1896, na fotografiji v daljavi, tako da se komaj vidi. Nisva verjeli, da bova z avtom prišli skoraj do njega, saj so ceste ponekod zelo strme, ozke in razrite. Z malo adrenalina in predrznosti (pa naklonjenosti) nama je uspelo <3 Naslednji posnetki so od tam.
Na svetilniku nihče ne živi, je avtomatski, elektrificiran. Tudi sicer nikogar nikjer ne srečava.
Na terasi, kjer je verjetno poleti lokal, si skuhava kavo. Ekološko, žitno, boljše nam ne bi mogel nihče pripraviti. O možnih lokalih samo ugibava, saj je videti vse zelo zapuščeno.
V Grčiji, tako kot v Turčiji, ponekod ponudijo kavo po starinsko - v takšnem prisrčnem pladnju. Danes sva bile v največjem mestu na obali, v Lefkada townu, da bi ga kupili za razvajanje najinih gostov v Muziki. Ker le redkokdo govori angl, sva po mestu kazale fotografijo na mobitelu. Vsi so odkimavali, potem pa je Hana intuitivno zavila v eno trgovino, kjer so nam dali naslov. Žal je bila trgovina že zaprta, poskusiva jutri zjutraj, preden greva z Lefkade.
Tako taboriva pri Niku, v restavraciji Avra, nad plažo Gyalos (beseda v gr. pomeni plaža). Čez cesto ima brat velik nasad oljk in itak, kar postavita šotor, kjer hočeta. Hvaležno sprejmeva ponudbo, saj nama ni prijetno kampirati na popolnoma prazni plaži. Ponoči naju obišče lisjak, ki Niku krade kokoši. Povoha nas in polula šotor.
Čez dan greva malo naokrog po otoku. Najbližje mesto (od Avre) je Vasiliki. Nič posebnega, pristaniško mestece, kar se mu malo pozna, trajekti, pa vsesorte ljudje, sicer pa se Grki ne dajo kaj preveč motiti. Življenje tudi tu poteka počasi, ob kavi in gyrosu, z razmislekom. Presenetilo naju je, da so tradicionalen (mesni) gyros v lokalu na vogalu, kjer je bilo polno domačinov, ponujali v vege različici. Yes!!! Dijo, parakalo/dva, prosim, evharisto, hvala! Pita kruh, popečen kruh, kot debela palačinka, zvit, noter pa pomfri, paradižnik, tzatziki - jogurt in kumare, včasih še list solate in kečap. Po taki packariji paše kokakola - Hana se zgraža nad mojim izborom in že sestavlja recept za eko vegansko različico gyrosa. Se že veselim!
Tudi temu se je težko upreti. Na vsakem vogalu takšne izložbe!
V naslednjem mestecu Nydri kupiva dišeče jagode in jih pojeva na zidu v senci drevesa. Spoznava Theodoro, ki ima veliko roza žogo <3
Vodička Hana ima na programu še ogled slapov v bližini mesta Nydri. Upiram se, ampak ne pomaga kaj dosti. Samo 3 kilometre sprehoda je do tam. Samo?!?
Ker jutri odhajava z otoka (in tudi iz Grčije), še nekaj kičastih posnetkov plaže na Porto Katsikiju. (katsiki v gr. koza ali koze, ne vem). Nisva si mogle kaj, da ne bi šle še enkrat tja. Otok je tako majhen, da ga brez težav prevoziš.
Ker do plaže ne moreš z avtom, kuhava ob cesti. V najmanj dveh urah, kar sva bile na kosilu (skuhaš, poješ, pomiješ posodo, jo daš sušit, se medtem kaj igraš ali bereš), so mimo peljali kakšni trije avtomobili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar