Avtocesta smer Ohrid. Nekje na pol poti ugotoviva, da naju garmin pelje po albanski strani namesto po makedonski. Žal sva predaleč, da bi se obrnili, zunaj pa se začenja temniti, pa še dežuje. Peljeva se vedno bolj v gozd, ob robu ceste se začenjajo pojavlati table z opozorili, da tu prečkajo cesto medvedje in lisice. Kazalček za gorivo je na rdečem - nikjer nobene bencinske. Čez kakšnih 10 minut se pripeljeva v manjšo vas, kjer so večinoma samo pastirske hišice, in zagledava bencinsko! Žal pa nama stric, ki tam dela, pove, da je diesla zmanjkalo. Kje je naslednja bencinska? Hm, kar naravnost, čez mejo, pa bosta našli (govorica z rokami). V Grčiji se velikokrat zgodi, da po 50, 60 km ni nobene črpalke...
Grški carinik naju vpraša kam greva in ob dejstvu, da greva v Albanijo dela čudne grimase.
Bencinska je res kmalu, zato si oddahneva in greva proti kampu. Praktično celo pot ob Ohridskem jezeru na al. strani (30 km?) voziva po makadamu/gradbišču. Po vsem tem sva zelo upale, da bova prišle naravnost v kamp, imele sva namreč samo koordinate, brez naslova. Tik pred ciljem na ekranu je pot vodila po vedno ožji cesti, mimo zapuščenega skladišča gradbenega materiala, mimo razpadlega hotela in se na koncu končala ob kupu peska. Kam? Pred tem sva še z vrha hriba v daljavi videli luči, kar je obetalo naseljeno mesto, ki ima morda celo hotel/sobe/karkoli. Več kot srečne sva bile, ko sva po tej cesti našli prve hiše in med njimi najin kamp. Ne samo da je bil kamp prijeten, so nama za večerjo spekli makedonsko pito s špinačo, porom in čebulo. Kasneje sva zvedeli, da so vse tradicionalne makedonske pite izključno vegetarijanske. Njam :)
Jackie, domač pes. Rad ima korenčkove obročke iz Grčije ;)
Protivetrna zaščita.
Ni komentarjev:
Objavite komentar